Edmund

A mission: to seek, I imply upon thy name,

Haunted by thine dubious existence.  

Thus, I am, ere and after the passed time,

Embodied with non-altering persistence.

Mute words I am expected to utter,

A cold statue in a hell-like hollow,

Without heed of people’s mutter,

Yet in my solitude I find no sorrow.

No interest I bear of non-forgotten,

Nor of that a poet calls diminish’d yore.

I dream only of a place less rotten,

Of a land where minority counts more.

There, after a mere glimpse of thee:
May you be the last I shall ever see.

1. pojdemo na morje
2. kuhali bomo golaž v Završnici
3. Uskovnica
4. pohod na Stol
5. slepe miši v fletnem stanju
6. skrivauc, enako
7. gledali množico filmov (Hannibal)
8. šli na šiht (Vojko, hir aj kam)
9. kar bo
   

Smo bili Nastja in Tereza pa Tomaž in jaz, Matjaž; in smo sedeli, no, nekateri napol ležali, na kavču v stanovanju od Nastjine mami in gledali filme, ki jih je bila posnela Tereza, no, pravzaprav smo gledali filma, ker bi filme gledali samo v primeru, da bi pogledali tri ali več, ker pa so bili mnogi od njih sinhronizirani v različne jezike indo- in neindoevropskega značaja, ki jih nihče od nas ne ume govoriti, se pač nismo pretirano trudili z njih gledanjem in smo na koncu obtičali pri številki dva.

Tako smo sedeli, in smo bili na vso moč spodobni s svojim načinom sedenja, zakaj nihče ni tiščal svojih nog komu drugemu v naročje, kot bi bila praksa pri katerem od ljudi, ki jih imam priložnost poznati, pa ne da bi takšno ravnanje imel za nekaj nemoralnega, nikakor ne, to je pač človeška lastnost, nekateri imajo liberalnejše misli o polaganju svojih nog na noge svojih prijateljev in znancev, kar pa jih niti najmanj ne kompromitira pred ostalim delom človeštva, kaj šele pred Bogom ali bogom, kakorkoli pač že hočete.

Nekako takole sem razmišljal med tistima dvema filmoma, od katerih je bil eden, če vas že slučajno zanima, vendar v to rahlo dvomim, popolnoma pošten in greha vreden, če se izrazim v žargonu jebačev izpred kake polovice stoletja, drugi pa je bil, če se izrazim v sodobnem jeziku, kar bo za poznejše bralce, ki bodo sledili tem vrsticam čez kako polovico stoletja, prav zagotovo in nedvomno svojevrstno pričevanje o lingvističnem stadiju razvoja slovenščine v začetnem delu 21. stoletja, označljiv z besedami, bolje rečeno besedno zvezo: »To si pa nor, čisto nor!«

Kljub vsem pomislekom je bil ogled prvega filma pravzaprav nadvse prijeten, posebno zaradi do neke mere komične note, ki jo je v sebi nosilo Nastjino in Terezino kričanje in pokrivanje teles z blazinicami, ki so bile, mimogrede, v izobilju razsute po modrem kavču, ob slehernem močnejšem zvoku, ki se je razlegel iz zvočniškega sistema, in so ga po večini spremljali domala brutalni prizori na ekranu. Precej zabavno je bilo tudi posledično zdrznjenje moškega dela občinstva, ki je sledilo zgornjim performansom deklet.

Ampak, a je vse to res tisto, kar sem hotel povedati?

Ne.

Niti in tudi nikakor ne.

Zgodba o trpljenju, o neskončni bolečini, ki nas ni navduševala, saj nismo sprevrženi.

Zgodba, ki je resnična toliko, kolikor verjameš.

In ko je odbila ura že precej po polnoči, so nad našimi glavami zaplesale sence. Pojava nikakor ni bilo moč razložiti z vihranjem zavese pred snopom svetlobe, prihajajoče iz ulične svetilke ob vhodu v postajo Pimlico, več ali manj iz razloga, da takšna ulična svetilka sploh ne obstaja. Pri srcu me je stisnilo in kradoma sem se ozrl po ostalih. Ničesar niso opazili. Kar ne vidiš, v kar ne verjameš, te ne more doleteti, sem si mislil. V sobi sem bil tedaj edini ranljiv. Neskončno bi bilo nepošteno tlačiti še druge v to. Zato sem požrl slino in molčal.

Neverjetno prav mi je prišel zato kasneje predlog, noseč v sebi nezapostavljivo željo po kebabu; iracionalna vožnja na relaciji Praga – London kot Odrešenica pred nedoumljivo silo Zlega, ki je tedaj z nevidnimi kremplji grabila moj ovratnik, kar sem skrival pred ostalimi. So tudi oni kaj čutili in obenem prikrivali svoja občutenja?

Med vožnjo me strah ni minil, morda bi lahko rekel, da se je v meni še stopnjeval in dosegel vrhunec prav v trenutku, ko se je avto stresel in začel padati, slišati je bilo samo še rohnenje motorja v praznem teku, ko se je Nastja obupno trudila pregnati to, kar je izgledalo kot mora. Ni bilo dvoma, izgubili smo stik s tlemi in med vsesplošno kričanje se mi je kot klin zabijala misel z edino življenja oprijemljivo željo: pasti kmalu in pasti na mehko.

Zadeli smo ob nekaj prožnega. Sunek je bil resda hud in ne vem, kako ga je preneslo podvozje avtomobila, vendar sem čutil, da še živimo. Obrnil sem glavo in ujel v svoj pogled Tomaževe oči. Bile so bele, prečudno bele, in videl sem obraz Nastjin v ozkem pasu, ki ga je nudilo vzvratno ogledalo, in tudi njene oči so bile bele. Tereze nisem videl, zakaj sedela je pred mano, a vedel sem, kakšne so njene oči, takšne kot moje, takšne kot vseh štirih, oči kot morska pena, ki se bo razbila vsak hip na skalah, se razletela v nepovrat.

Prečudna pesem je napolnila moji ušesi, mislil sem, da je hrumenje našega motorja, a kmalu so se sinapse sklenile drugače, ustvarile drugačno asociacijo, povezano s filmom tega večera.

Teksaški pokol z motorko.

Naenkrat je usekalo po sredi strehe in zaslišal se je dobro prepoznavni zvok kovine, ki jo razrezujejo. Sesulo se je lepljeno steklo in podobo lune razcepilo v fantastičen prizor. Kot v počasnem posnetku se je polovica avta z Nastjo in Tomažem ločila od tiste, v kateri sva eden za drugim sedela Tereza in jaz. Ne bom pozabil tistih pogledov, belih, ožarjenih z rdečim, ki so se zdeli večni, zaklenjeni v čas udarca polovic avtomobila ob trdna tla.

Medtem pa sem prepoznal obliko, ki je žarela daleč od nas, osvetljena od zadaj.

Bilo je vreteno za kebab.

Vsi smo vedeli, kaj nas čaka in videli smo drug drugega, kako nam postava z ukradenim obrazom poreže okončine, drugo za drugo, in morda iz nas sestavi Tom-Nas-Ter-Mata.

Biti naloženi drug na drugega, prebodeni z ostjo, nato prodani za 3€ porcija, to je bila naša usoda.

Pa ne samo naša.

Tudi tvoja bo.

Ideja o substituciji imen je zrasla na zewnku kolege SeLoTeJp-a. Verinajs, aj lajk!

Postaviš se v vrsto pred blagajno, ki se mirno, počasi, a tekoče, pomika proti izpolnitvi tvojega zastavljenega cilja. A joj! Ravno, ko imaš biti na vrsti, se vse skupaj razvleče v sivkasto (pa ne spričo uporabe ajdove moke), nedoločljivo in slabo gnetljivo testo časa.

»1002 tolarja. Še kaj? Pika mogoče?« je vse, kar ti odzvanja v glavi. Čas je relativen, Einstein je imel prav, relativnost nikakor ni nekaj nerazumljivega – taki fragmentarni stavki se kot puščice zajedajo v tvoje možgane.

»O, sam mau, bom koj poiskava,« odvrne starejša gospa pred teboj. Traja, traja in traja. V tebi vre:

JEB*MO MMATER! KVA JI BO TISTA KU*ČEVA PIKA!

V duši iščeš nož, s katero bi zabodel PROKLETO MULTIPLEKS SKLEROZNO MAMO pred teboj.

»O, ni prjela,« izdavi trgovka. »Bom še enkrat.«

A SM PRŠU SM NA URO GLEDAT! TOK CAJTA SM KLE DA BI LAHKO VMES ŽE TRIKRAT DIPLOMIROV!

Usta pa so zaprta, iz njih se izvije komaj kakšen izdih.

Slednjič terminal izpljune listek. Mama se seveda ne umakne, ko ga podpisuje.

In ko prideš na vrsto, plačaš in se napotiš skozi vrata, je dan spet lep. A misli niso takšne, sučejo se namreč okrog prisotnosti zle sile na tem svetu in o teoriji, da se je udejanjila ravno v prijazni in ljubki pikapolonici, ki bode v oči iz brezhibno zloščene modrozelene površine kartice, ki prinaša 3% popust, kartice z neštevno mnogo ugodnostmi, po imenu Mercator Pika.

Na nekem oddaljenem planetu, ki so ga njegovi prebivalci imenovali Fer Šterkr, za več svetlobnih let potopljenem v globino vesolja, se je, kot je bilo tamkaj za tisto dobo popolnoma običajno, v megafotonskem bridinfantilnemreaktorju kreiral nov prebivalec tega planeta. Po postopku randomizacije je prejel ime U Ja. To ime se je kasneje vklesalo v spomine dobršnega dela vesolja, zakaj U Ja ni bil ravno povprečen Fer Šterkrjevec.

Njegova nadpovprečnost se je pokazala tekom nadaljnjega vzdrževanja njegove osebnosti, kot so ga izvajale za ta namen pripravljene naprave na planetu. Že zgodaj so odkrile njegove nadarjenost – in te so bile nemale, saj je U Ja že pri rosnih 68 sekundah življenja na testu slušne percepcije pokazal nenavadno visoke rezultate. Po nadaljnji primerjavi z dosežki, zapisani v centralni bazi podatkov, se je pokazalo, da je U Jajev dosežek pravzaprav najvišji v zgodovini tovrstnega testiranja, višji celo od dosežka samega Ak Orda, ki ga ima ljudstvo planeta Fer Šterkr za začetnika njihove glasbene umetnosti.

Tako je bil U Ja rojen. In rojena je bila legenda.

Sestanek Najvišje Uprave Fer Šterkrja, sklican posebej ob priložnosti U Jajevega rojstva, se je končal z naslednjimi zaključki:

• novorojenega U Jaja po hitrem postopku izobraziti o vseh načinih ustvarjanja glasbe, tako z glasbili kot tudi z elektronskimi pomagali,
• opremiti ga z izdatno zalogo glasbene opreme,
• reformirati njegovo psihofizično stanje v zemeljsko in
• teleportirati ga na Zemljo pod identiteto Vojka Ukmarja.

Na planetu Fer Šterkr je namreč vladalo kronično pomanjkanje prostora. Že dolgo časa si je Najvišja Uprava prizadevala poiskati način, kako zavzeti bližnji (v relativnem smislu, seveda) planet Zemljo in ga povezati s svojim v močno unijo.

U Jajeve sposobnosti so Upravi kar same ponujale rešitev njihovih težav – Zemljane bo v združitev prepričal, če ne drugače, pa prisilil, z glasbo!

Skratka, zahtevane točke so Fer Šterkeski uradniki in pedagoški delavci izpolnili v natančno 196 sekundah, saj je bil U Ja nenavadno učljiva oseba. V 250. sekundi po rojstvu je zapustil ozračje Fer Šterkrja in v zaprti kapsuli z neverjetno hitrostjo že potoval proti Zemlji.

Po pristanku na enemu najlepših koščkov zemeljske oble se je kmalu pokazalo, iz kakšnega testa je U Ja. Pojavil se je od nikoder, začel s kariero glasbenika, ki jo je kmalu začinil s tako izjemnimi performansi, kot je igranje violine za vratom. Slovel pa ni le kot glasbenik, saj se je ljudem, morda še bolj kot z glasbo, v spomin vtisnil s svojim nenavadnim, izjemnim in edinstvenim načinom govorjenja, ki mu je botrovalo dejstvo, da svojega porekla ni mogel popolnoma izbrisati iz spomina. »Uja, fletna stvarca, dobr sm tole ugovedu,« se je noč in dan vsipalo iz njegovih ust, besede pa so ljudje pobirali kot suho zlato. Ni bilo dolgo, ko se je v deželi razširil nenavaden kult, vedno več ljudi je govorilo na njegov način in o njem so se pisale pesmi ter zlagale popevke. Poleg glasbene nadarjenosti je v sebi nosil še marsikaj: bil je izvedenec za sestavljanje računalnikov in elektroniko (posebno rad se je ukvarjal z ojačevalci in multi kitarskimi efekti), kar glede na njegovo poreklo ni bilo prav nič nenavadno. Največji užitek pa mu je pomenila njegova služba (ob obilici drugih stvari, s katerimi se je ubadal, je bila ta pravzaprav bolj postranska, tudi po količini zaslužka). Bil je presrečen, ko je lahko z raznimi vrtnarskimi strojčki urejal okolico Hidroelektrarne Moste. V delo pa je vedno položil še delček svoje duše, in sicer z majhnimi popravki, ki jih je izvajal ročno, brez pomoči strojev.

U Ja je tako v miru in sreči preživljal svoje dni. Ljudje so ga ljubili in on je ljubil njih. Pozabil je na svojo nalogo in na zlo dejanje, ki bi ga moral izvršiti. Ostala sta samo on in glasba, ostala sta mojster in njegova sreča. Uja!

Deževalo je cel teden
da vode skoraj je preveč
pretok končno spet je reden,
izkoristek ta mesec bo bleščeč

Na fajrond zdaj si odpočije
roka, delovna močno
ki še v petek rore vije
potem strune ubirajoč srčno

Ref.:
Čeprav se na šihtu nič ne dela
denar skupaj kar leti
plača bi Vojcovo UJEla
a on postrani mnogo še dobi

Je fenderca al stratocaster
za vsak namen jo priredi
vmes popravi sound blaster
iz orglic tud harmonko naredi

Namene le zlobni Pavel križa
po širokih brkih on slovi
najraje konja za vajet viža
pol hleva med šihtom si zgradi

Ref.

Bojan, ki kot turist rad zgleda
več kot na šihtu Zavrham preživi
marsikak hladilnik za tja si ogleda
ki nato popravit ga želi

Še en teden in bo konec vsega
ob letu osorej vidimo se spet
naj novo jezero Brje obsega
HE Moste do konca svéta more žvet

Ref. 2x