Matija's profileEdmundPhotosBlogListsMore ![]() | Help |
Edmund |
|||||||||||||||||||||||||||
|
November 22 ΚολχίςGradé v glavi duhovi tisočeri mi iz divjih misli veličasten grad. Soban njêga níhče ne premeri in globok kleti je grajske hlad. Za njim sonce níkdar ne zaide. Je sveti tempelj stotini bogov. Skriva runo zlato iz Kolhide in obrašča neštevno ga gozdov. Že veke med vejami se klati bèsen trop razúzdanih Medej. Hlepe po prekleti volni zlati in po gozdu kar iščejo naprej. In ko slednjič pridejo pod grad, ta stena brez oken je in vrat. 30/9/2009 Izgubljeni časi so umrli. Na jesen se cvetje posuši. Oblaki rdeči so nebo zaprli in še bog tam zgoraj zaječi. Grem tja, kjer le telesa lena prav zložno to zemljó gnoje. In tam dva križa mi lesena v telo in dušo oni zasade. Vse manj gre v uho ječanje, ki z neba ga nosi vetra piš; rdeči oblaki zde se lepe sanje in jaz sam svoj postajam križ. 19/10/2009 August 13 Veje Ne veš, koliko je morij na svetu brez rib. Ne veš, koliko sob je na svetu brez luči. In v morjih ni čolnov in kitov in so sobe brez oken in vrat. So polne krvavih mečev in ščitov in ob morju cveti bodeči osat. Na dnu potopljena so trupla pobita in ker ni rib, da bi žrle meso, od kosti odstopi sleherna kita in se stopi v dolgi igri s soljo. Morje hlapi, ko nanj sonce sije in telesa stopljena gredô v nebo in vsakič, ko dež zemljo oblije, na njej leži nekogaršnje telo. Čeprav milijonkrat v nalivih telo iz morja pride nazaj na zemljó, nikdar tja, kjer našlo je smrt, v sobo, ki ji zunanji svet je zaprt. Včasih, ko zamrejo verzi v meni, zazrem se ven v tiho noč brez dna in iščem v nemirni nemi temi gorivo bitju tega mojega srca. Je to luna, ki vstaja za goró? Ni to luna, ki za gôro vstaja, le obraz nek prišel na moje je nebo in glej, zdaj že zame spet zahaja. Berem zvezde in vse lune spet in nasmeh mali mi ne gre iz lic, saj vem, da v teku vseh teh let s sveta vsemu skup navzlic sleherna, ko čas na vrsto pride, točno prav na svojem mestu vzide. Zunaj pleše dež namesto utrinkov. Za oblaki zvezde svetijo nocoj. Vlak tiho čez črno gre ravnino. Škrati gozda se borijo med seboj. Zabadajo si v telesa mokra kopja in divja med njimi trop lisic. Žro naglo strašne gozdne škrate. Zjutraj slišiš zadnji smrtni klic. Nekoč lisicam zmanjka škratov in ob poti, kjer gredo ljudje zažro se v koga, s peno na zobeh. Tako nam počasi zmanjka bratov in um zla steklina nam razje. Sploh ni več utrinkov v nočeh. June 09 Pisma Ozri ponoči kdaj se v dela vraga. Pišejo ti pismo, ki moral bi ga jaz. V njih besedah sivih zlepljen čas o meni in o tebi zgodbo pravi, draga. Zdaj je maj in za menoj gre glas zvečer po poljih zasejanih. Sraga potu mrzlega mi s čela kane, ko omaga dan. In skoz mrak žgoč začutim mraz. Bežim. Odmev grozljiv ne gre iz ušes. Zvezde že sijo na nebu. Tih ples listov v nočnem vetru. Morda venomer na polju jaz ostanem. In kdaj zvečer morda bom mrko pismo drugim odposlal. Saj pisati tebi pač nikdar nisem znal. August 21 A Sonnet, though Crippled SomehowA mission: to seek, I imply upon thy name, Haunted by thine dubious existence. Thus, I am, ere and after the passed time, Embodied with non-altering persistence.
Mute words I am expected to utter, A cold statue in a hell-like hollow, Without heed of people’s mutter, Yet in my solitude I find no sorrow.
No interest I bear of non-forgotten, Nor of that a poet calls diminish’d yore. I dream only of a place less rotten, Of a land where minority counts more. There, after a mere glimpse of thee: August 14 Multijezikovna poezija :)Redrawn shall the blades again unite, be respawn'd the uncountable woes, by me will alloy these fiery lava-flows, and all that I shall withstand in thy spite. Tema in tišina; na plesišču rdečem, plavajočem v krvi med telesi moreča je bližina. Tu in tam na njih visijo črvi. So to lutke, ki jih vodijo prek žic? Ne, niso to na laks privozlani udi, le okostnjaki, čakajoči na tvoj klic, da med tangom se dotaknejo jim grudi. A dušo, kad sunce za horizont odoše, i sumrak po zemlji svenaokolo zavlada - videćeš jednog, koji sasvim sam idoše uveče dan svaki, po stazi oko grada. June 25 An Essay on English PoetryIt goes and hastily it does emerge, that perpetual, yet unseen sense encompass'd in one man's mind: it's all its stern, savage presence ruling our vicinal, and remote past. Yet in the world with that sense gone, all yore would resemble a ruthless blast, and all of it wouldn't differ from undone, and all of deeds would prove all right. June 18 Po ustnihKaj bomo delali po ustnih?
June 15 :)Prva neavtorska objava na tem blogu, vendar si nisem mogel pomagati - preveč dobro odraža trenutno stanje v Sloveniji. Pri slovenščini, zadnjo uro v petek pride v razred šolski minister Milan Zver in vpraša učiteljico, kaj se učijo. Učiteljica pravi, da se učijo zložene stavke, priredje, podredje itd. Milan Zver vpraša Janezka: No, Janezek, poglejmo, kaj si se danes naučil. Povej mi en zložen stavek in to naj bo priredje!" Janezek odgovori:" Naša mačka je skotila sedem muckov in vsi so simpatizerji Janeza Janše !" Milan Zver popeni, v tem trenutku pa zvoni konec pouka. V ponedeljek je spet prvo uro slovenščina in učiteljica nahruli Janezka:" Kakšno sramoto si naredil meni, ravnatelju, šoli, neverjetno, le kako si si lahko izmislil stavek, naša mačka je skotila sedem muckov in vsi so simpatizerji Janeza Janše ??!?" Pa pravi Janezek:" Gospa učiteljica, samo trije mucki so še Janševi simpatizerji!" Učiteljica ponori:" Janezek, a ti mene zajebavaš? Zadnjič sedem muckov, danes trije mucki Janševi simpatizerji, kaj se to pravi?" Janezek:" Gospa učiteljica, ostali so včeraj spregledali!" May 10 V jezi, malodane besuJebemo slike, jebemo bloge, MSN je zdravju bolj škodljiv k droge, k odpove matematična verjetnost, k velja paranormalnega korektnost, k se butaš z glavo direktno v ekran, k ti namest spejsa fukne - prazno stran. May 06 Trpljenje mladega maturantaMilan, še en Milan, lahkost in ljubezen, postaja v zemlji, psa Karenina bolezen, inženir, Tereza in pohota neverjetna - hvala! komisija draga, maturitetna. Zaman iščem lahkost v bivánju svojem, o, rajši telo okopal bi s krvavim znojem, podeč se skozi gozd, čez reko, polje, a ti dve knjigi moje danes sta vesolje. Ne bojim se, a neprestano me preganja interpretativna ali razpravljalna marnja: kateri naslov bo vrèdnejši, in bolj pravi, da slednjič kontent bom v svoji glavi? May 04 Macabre short storySmo bili Nastja in Tereza pa Tomaž in jaz, Matjaž; in smo sedeli, no, nekateri napol ležali, na kavču v stanovanju od Nastjine mami in gledali filme, ki jih je bila posnela Tereza, no, pravzaprav smo gledali filma, ker bi filme gledali samo v primeru, da bi pogledali tri ali več, ker pa so bili mnogi od njih sinhronizirani v različne jezike indo- in neindoevropskega značaja, ki jih nihče od nas ne ume govoriti, se pač nismo pretirano trudili z njih gledanjem in smo na koncu obtičali pri številki dva. Tako smo sedeli, in smo bili na vso moč spodobni s svojim načinom sedenja, zakaj nihče ni tiščal svojih nog komu drugemu v naročje, kot bi bila praksa pri katerem od ljudi, ki jih imam priložnost poznati, pa ne da bi takšno ravnanje imel za nekaj nemoralnega, nikakor ne, to je pač človeška lastnost, nekateri imajo liberalnejše misli o polaganju svojih nog na noge svojih prijateljev in znancev, kar pa jih niti najmanj ne kompromitira pred ostalim delom človeštva, kaj šele pred Bogom ali bogom, kakorkoli pač že hočete. Nekako takole sem razmišljal med tistima dvema filmoma, od katerih je bil eden, če vas že slučajno zanima, vendar v to rahlo dvomim, popolnoma pošten in greha vreden, če se izrazim v žargonu jebačev izpred kake polovice stoletja, drugi pa je bil, če se izrazim v sodobnem jeziku, kar bo za poznejše bralce, ki bodo sledili tem vrsticam čez kako polovico stoletja, prav zagotovo in nedvomno svojevrstno pričevanje o lingvističnem stadiju razvoja slovenščine v začetnem delu 21. stoletja, označljiv z besedami, bolje rečeno besedno zvezo: »To si pa nor, čisto nor!« Kljub vsem pomislekom je bil ogled prvega filma pravzaprav nadvse prijeten, posebno zaradi do neke mere komične note, ki jo je v sebi nosilo Nastjino in Terezino kričanje in pokrivanje teles z blazinicami, ki so bile, mimogrede, v izobilju razsute po modrem kavču, ob slehernem močnejšem zvoku, ki se je razlegel iz zvočniškega sistema, in so ga po večini spremljali domala brutalni prizori na ekranu. Precej zabavno je bilo tudi posledično zdrznjenje moškega dela občinstva, ki je sledilo zgornjim performansom deklet. Ampak, a je vse to res tisto, kar sem hotel povedati? Ne. Niti in tudi nikakor ne. Zgodba o trpljenju, o neskončni bolečini, ki nas ni navduševala, saj nismo sprevrženi. Zgodba, ki je resnična toliko, kolikor verjameš. In ko je odbila ura že precej po polnoči, so nad našimi glavami zaplesale sence. Pojava nikakor ni bilo moč razložiti z vihranjem zavese pred snopom svetlobe, prihajajoče iz ulične svetilke ob vhodu v postajo Pimlico, več ali manj iz razloga, da takšna ulična svetilka sploh ne obstaja. Pri srcu me je stisnilo in kradoma sem se ozrl po ostalih. Ničesar niso opazili. Kar ne vidiš, v kar ne verjameš, te ne more doleteti, sem si mislil. V sobi sem bil tedaj edini ranljiv. Neskončno bi bilo nepošteno tlačiti še druge v to. Zato sem požrl slino in molčal. Neverjetno prav mi je prišel zato kasneje predlog, noseč v sebi nezapostavljivo željo po kebabu; iracionalna vožnja na relaciji Praga – London kot Odrešenica pred nedoumljivo silo Zlega, ki je tedaj z nevidnimi kremplji grabila moj ovratnik, kar sem skrival pred ostalimi. So tudi oni kaj čutili in obenem prikrivali svoja občutenja? Med vožnjo me strah ni minil, morda bi lahko rekel, da se je v meni še stopnjeval in dosegel vrhunec prav v trenutku, ko se je avto stresel in začel padati, slišati je bilo samo še rohnenje motorja v praznem teku, ko se je Nastja obupno trudila pregnati to, kar je izgledalo kot mora. Ni bilo dvoma, izgubili smo stik s tlemi in med vsesplošno kričanje se mi je kot klin zabijala misel z edino življenja oprijemljivo željo: pasti kmalu in pasti na mehko. Zadeli smo ob nekaj prožnega. Sunek je bil resda hud in ne vem, kako ga je preneslo podvozje avtomobila, vendar sem čutil, da še živimo. Obrnil sem glavo in ujel v svoj pogled Tomaževe oči. Bile so bele, prečudno bele, in videl sem obraz Nastjin v ozkem pasu, ki ga je nudilo vzvratno ogledalo, in tudi njene oči so bile bele. Tereze nisem videl, zakaj sedela je pred mano, a vedel sem, kakšne so njene oči, takšne kot moje, takšne kot vseh štirih, oči kot morska pena, ki se bo razbila vsak hip na skalah, se razletela v nepovrat. Prečudna pesem je napolnila moji ušesi, mislil sem, da je hrumenje našega motorja, a kmalu so se sinapse sklenile drugače, ustvarile drugačno asociacijo, povezano s filmom tega večera. Teksaški pokol z motorko. Naenkrat je usekalo po sredi strehe in zaslišal se je dobro prepoznavni zvok kovine, ki jo razrezujejo. Sesulo se je lepljeno steklo in podobo lune razcepilo v fantastičen prizor. Kot v počasnem posnetku se je polovica avta z Nastjo in Tomažem ločila od tiste, v kateri sva eden za drugim sedela Tereza in jaz. Ne bom pozabil tistih pogledov, belih, ožarjenih z rdečim, ki so se zdeli večni, zaklenjeni v čas udarca polovic avtomobila ob trdna tla. Medtem pa sem prepoznal obliko, ki je žarela daleč od nas, osvetljena od zadaj. Bilo je vreteno za kebab. Vsi smo vedeli, kaj nas čaka in videli smo drug drugega, kako nam postava z ukradenim obrazom poreže okončine, drugo za drugo, in morda iz nas sestavi Tom-Nas-Ter-Mata. Biti naloženi drug na drugega, prebodeni z ostjo, nato prodani za 3€ porcija, to je bila naša usoda. Pa ne samo naša. Tudi tvoja bo. Ideja o substituciji imen je zrasla na zewnku kolege SeLoTeJp-a. Verinajs, aj lajk! February 26 Emoti med nami"Hodijo med nami in ponujajo si smrt ..." - prosto po Niet, Sam Staram se, kar je pač neizogibno. A neizogibno je tudi, da stvari, ki so se mi še malo časa nazaj zdele popolnoma nerazumljive, pričenjajo dobivati svoj smisel. (Je morda to znak, da postajam odrasel?) Med svojim odraščanjem je moja generacija doživela marsikaj, kar se je našim staršem in drugim ljudem zdelo nadvse nenavadno, nemara celo bizarno. Mi pa si s tem nismo belili glave, kajti za nas je bilo to nekaj popolnoma običajnega, "navadn", kot bi rekli sami. Zase zares lahko rečem, da ni bilo veliko dogodkov na svetu, ki bi me vrgli iz tira. Vsi vemo, da obstaja nešteto subkultur, ki jih, glede na osebno prepričanje posameznika, uvrščamo na nekakšne ravni, pri čemer je najbolj merodajno, v kakšni meri simpatiziramo z njimi. Uja folk, na drugi strani pa kompletni idioti, in še nešteto vmesnih predalčkov. V naših mislih je svet kot pestra, prepolna gredica. Vendar na njej kljub temu obstaja nek, popolnoma samosvoj red. Obstoj nobene od omenjenih nas ne preseneča; čeprav katere morda ne prenesemo, so kljub temu del sveta, katerega smo soustvarjali. Na moji miselni gredici pa v tem času vzcveta (ja, pomlad se res že bliža ...) plevel, emotovski plevel. Ne, ne, ničesar ne zatira, ne omejuje nikakršnega delovanja duha. Povzroča le čudno stanje zavesti, katerega, mislim, nisem imel prilike zaznati še nikdar v življenju. Čas me prehiteva. In kar je morda še bolj nenavadno: če dobro pomislim, mi za to niti ni žal. December 09 Blog, kaj pa drugegaPred mesecem sem bil nekako sklenil, da se bom zopet povrnil k rednejšemu produciranju zapisov v ta košček virtualnega dnevnika. Zdaj je očitno, da so tovrstne želje ostale nekako neuresničene. Razmišljam, da kljub obilici ti. časa za razne stvari (mimogrede, ne enačim ga s prostim časom), ki mi ga omogoča moja zazidanost v okvir bele (a vedno bolj rjavkaste) gipsaste tvorbe, naredim bore malo. Zakaj bi bilo pisanje bloga izjema?
Nisem si popolnoma na jasnem, ali bi ob dejstvu, da ugodnosti, ki jih ta padavina nudi, trenuntno iz zgoraj zapisanega razloga ne morem uživati, težje od odsotnosti snega prenašal njegovo prisotnost. Kakorkoli že, v sredo bo ta dvom padel iz mene tako kot beli oklep, ki mi ga imajo tedaj odstraniti. Misli, sedaj tako raznolike in neurejene, se bodo tedaj pričele zgoščevati v eno samo veliko pričakovanje snega. Prvič stopiti na bord, se - za začetek - končno spet odpeljati raz vrh Dovške Babe ... Poletje se lahko skrije.
Naši žarki se lomijo na leči vodstva, iz dneva v dan živimo življenje učencev četrtih letnikov, ki je, če koga zanima, nekaj najobičajnejšega, kar si more človek zamisliti. Rešujemo matematične naloge, prepisujemo razčlembe, pozabljamo zgodovino habsburške monarhije, kopiramo na nedovoljen način in limitiramo proti maturi.
Morda bi kdo pomislil, da sedaj dobršen del moje duše počiva v omari, umetelno spleten v kito iz odrezanih las. Jaz pa se sebi še vedno zdim čisto enak, kot sem bil. November 05 The Curious Incident of the Holidays in the Beginning of NovemberHello. My name is Matija. I am 18 years old and I go to Jesenice Grammar school. 9 days ago I saw four red cars in a row while driving home from school and then I decided that it was a Very Good Day what made me feel because the holidays had started. Professor Bok at school said that we must read a book during the holidays. The book is about a boy who is special and who is called Christopher and has a pet rat called Toby. That made me feel because I do not like rats. Professor Kuralt says they spread bubonic plague and that they are hazardous for our health. But I do not dislike rats for this reason. I dislike rats because they are grey and I do not like grey colour because the sky is grey when it is cloudy and there is no sun in the sky. But I like sun because it is yellow and I like yellow. But despite that, I decided that I need to read the book because I am a good student and it is expected from good students that they do things their professors assign them to do. So I started reading but I had decided that I will start reading the book on the last day of the holidays because professor Bok did not say anything of the date on which we should start reading. And I was reading the book and got myself so absorbed into the book that I completely forgot that I wanted to go out and afterwards watch my videos about the life and death of Ivan Tavčar. And while I was reading the book I did not even notice that someone has killed the holidays during the time of my reading. When I found out that the holidays were dead I felt After some time I decided to find out who the killer was. That is called investigation. I think I will write a book myself about my investigation. It will be entitled The Curious Incident of the Holidays in the Beginning of November. And this is the end of its first chapter. November 04 Curbak Curbi, v zadnjem času imenovan tudi Curbak, je zadeva z zanimivo zgradbo in še bolj zanimivo etimologijo imena. Žal je slednja doumljiva le nekaterim posameznim kašarskim rojakom, zato je Curbak še tolikanj bolj zavit v tančico skrivnosti, ki - za neposvečene - že sama po sebi v dokajšnji meri ovija vse zanimive elektronske naprave. Iz tona, s katerim sem zapisal prejšnji odstavek, je skorajda očitno, da do Curbaka čutim nemajhno naklonjenost. Ta podmena, ki jo je marsikateri pronicljivi bralec zagotovo že oblikoval med branjem, je nedvomno resnična. Predan sem mu v tolikšni meri, da mu dovolim požiranje dela mojega prostega časa, živcev in denarja. Curbak posredno golta bencin avtomobila med vožnjami v trgovino ter med preizkušanjem. Vendar nisem edini, ki mu je posvetil svoje nehánje. S čim naju je z Žigom Curbak privezal nase? Je za to krivo sicer najbrž napačno (Dolinškov verjetno ne bi bil tako glasen), a obenem neskončno prisrčno brenčanje njegovega transformatorja? Morda mamljivi, opijski vonj zasmojenih uporov pri mukah ob priključitvi osciloskopa? Podzavestna moralna obveza do opravičenja za mnogokratno kletje ob neuspehu pri obdelavi aluminija za ohišje? Pšššanje in jesanje ob neprimernih relejih? Ne vem. Ampak, nekaj pa je kljub vsemu gotovo. Štrom je droga. Curbi, ti pa si kot ... kot ...? Pipa za opij! November 01 minutka za BorataJakob pravi: lol kr Burzum poslušam Edmund pravi: wot dat is Jakob pravi: to je najbl tr00 br00tal black metal Edmund pravi: i like Jakob pravi: pa res je tko sploh mi ni ušeč sam ga kr morm poslušat Edmund pravi: so that they sing about roses and birdies in the sky Jakob pravi: yes Edmund pravi: in kazakhstan also have we this kinds of music we call disco-dance! and the populariest song about all is called the alkahsat-malik-amušah wich translates like "a swallow rapist of the rose" like very much cinque! October 23 Legalno in legitimno pri pouku slovenščine("esej" za učence prvega letnika gimnazij) V Sofoklesovi drami Antigona je opazen močan konflikt med legalnim in legitimnim. Tudi sodobno življenje pri tem ni izjema. Jaz se bom osredotočil na spor med legalnim in legitimnim ki se vsako uro dogaja med poukom slovenščine, še posebno pri pisanju kontrolnih nalog. Nekateri dijaki se učijo pred kontrolnimi na pamet, drugi pa vestno ponavljajo v celotni konferenci. Ko se piše kontrolna naloga so rezultati precej izenačeni, a še vseeno so dijaki s sprotnim delom navadno uspešnejši. Kar pomeni, da sta oba načina tako rekoč legalna in legitimna. Poznamo pa šeen način dela, ki ga lahko uporabljamo, le pri nekaterih profesorjih. Obstaja učenje na pamet, topomeni, da se naučimo pred kontrolno vajo primere iz raznih zbirk nalog, ki jih imamo na voljo. Kar je seveda legalno, a ni legitimno do ostalih sošolcev, ki so v tem primeru mrtve Antigone in Hajmoni saj so pisali nezadostno (1). Tisti, ki pa so sebi pomagali na nelegitimen način, pa v razredni drami zavzemajo vlogo Kreona in so moralno zelo izprijeni in si zaslužijo kazen bogov. Na tem mestu velja opozoriti na analogijo s krščanstvom, ki prav tako obljublja kazni in nagrade kasneje, šele ob poslednji sodbi. Poslednja sodba za dijake prvih letnikov sledi - če Bog da - čez štiri leta, ko se s svojim (ne)znanjem soočijo ob prijetni družbi maturitetne pole. -- Ocenjevalec Tako sem s svojim mnenjem zaključil. Mislim da bo bralce naudušilo. Spis je bil ocenjen z oceno odlično (5). September 13 Hudičev prilastek Včasih je
potrebno pač oditi v trgovino, kupit kakšen kos sestavine posebno nujnega
pomena za nastanek določene kulinarične mojstrovine. In takole sedeš na kolo,
okrog tebe je sončno popoldne. Ko te grejejo žarki, te kar same po sebi začno prežemati
prijetne misli in svet se ti zazdi lep, lepši kot kdajkoli. Še prehitro prideš
do trgovine, nasmejan vstopiš skozi drsna vrata in odzdraviš prijazni
dobrodošlici trgovke. Podaš se do police, kjer, če ti je usojeno, hitro najdeš želeni
izdelek, v kolikor pa sreča ni na tvoji strani, se potrudiš malo bolj. Nikakor
pa to ne skali občutka sreče v tebi, ki si ga bil zadobil na svojem potovanju
proti trgovini.
Postaviš se v vrsto pred blagajno, ki se mirno, počasi, a tekoče, pomika proti izpolnitvi tvojega zastavljenega cilja. A joj! Ravno, ko imaš biti na vrsti, se vse skupaj razvleče v sivkasto (pa ne spričo uporabe ajdove moke), nedoločljivo in slabo gnetljivo testo časa. »1002 tolarja. Še kaj? Pika mogoče?« je vse, kar ti odzvanja v glavi. Čas je relativen, Einstein je imel prav, relativnost nikakor ni nekaj nerazumljivega – taki fragmentarni stavki se kot puščice zajedajo v tvoje možgane. »O, sam mau, bom koj poiskava,« odvrne starejša gospa pred teboj. Traja, traja in traja. V tebi vre: JEB*MO MMATER! KVA JI BO TISTA KU*ČEVA PIKA! V duši iščeš nož, s katero bi zabodel PROKLETO MULTIPLEKS SKLEROZNO MAMO pred teboj. »O, ni prjela,« izdavi trgovka. »Bom še enkrat.« A SM PRŠU SM NA URO GLEDAT! TOK CAJTA SM KLE DA BI LAHKO VMES ŽE TRIKRAT DIPLOMIROV! Usta pa so zaprta, iz njih se izvije komaj kakšen izdih. Slednjič terminal izpljune listek. Mama se seveda ne umakne, ko ga podpisuje. In ko prideš na vrsto, plačaš in se napotiš skozi vrata, je dan spet lep. A misli niso takšne, sučejo se namreč okrog prisotnosti zle sile na tem svetu in o teoriji, da se je udejanjila ravno v prijazni in ljubki pikapolonici, ki bode v oči iz brezhibno zloščene modrozelene površine kartice, ki prinaša 3% popust, kartice z neštevno mnogo ugodnostmi, po imenu Mercator Pika. August 25 zapis jetnika na pogojnem izpustuše šest dni še šest dni svobode še šest dni svobode počitnic še šest dni svobode počitnic in še šest dni svobode počitnic in poletja ministrstvo za šolstvo, ljubim te Coaxing is not tolerated. - Meelan Beast, Minister for Education sodobnostvisoke so pete in kratko je krilo ko sem jo opazil, se je v očeh zaiskrilo gledam ko hodi, na moč zapeljivo s kotičkom očesa me zre poželjivo telefon svoj iz roke redkokdaj da vsako minuto se ob SMSih smehlja playboyjev zajček se ji na torbci smeji začutim, da v hlačah mi nekaj stoji odločim se, da se ji približam do tega koraka svojo osebo ponižam a ko usta odpre, presenečen sem malo, kot da otroče bi za prav'lco moled'valo no, rečem, to ne pomeni še nič, da po bi glasu sodil, saj vendar ni ptič, naprej skušam jo zaplesti v debato odprem svojo cigaretn'co zlato punca rokco svojo hitro iztegne, čik vzame in globoko v pljuča potegne oddahnem si zdaj, ko se prsi napno, otroci pa čikov res ne znajo vleči tako vprašam jo, če prevoz potrebuje, na poti prot' avtu mi pritrjuje poseben pogled iz oči ji izseva vem, da ji je vseeno, kam greva v bližnjem gozdu se ustavila sva, storila, kar sva želela oba. in nato ji osebna je padla na tla. komej štrnajst stara je bla. August 12 The MasterNa nekem oddaljenem planetu, ki so ga njegovi prebivalci imenovali Fer Šterkr, za več svetlobnih let potopljenem v globino vesolja, se je, kot je bilo tamkaj za tisto dobo popolnoma običajno, v megafotonskem bridinfantilnemreaktorju kreiral nov prebivalec tega planeta. Po postopku randomizacije je prejel ime U Ja. To ime se je kasneje vklesalo v spomine dobršnega dela vesolja, zakaj U Ja ni bil ravno povprečen Fer Šterkrjevec. Tako je bil U Ja rojen. In rojena je bila legenda. Sestanek Najvišje Uprave Fer Šterkrja, sklican posebej ob priložnosti U Jajevega rojstva, se je končal z naslednjimi zaključki:
Na planetu Fer Šterkr je namreč vladalo kronično pomanjkanje prostora. Že dolgo časa si je Najvišja Uprava prizadevala poiskati način, kako zavzeti bližnji (v relativnem smislu, seveda) planet Zemljo in ga povezati s svojim v močno unijo. U Jajeve sposobnosti so Upravi kar same ponujale rešitev njihovih težav – Zemljane bo v združitev prepričal, če ne drugače, pa prisilil, z glasbo! Skratka, zahtevane točke so Fer Šterkeski uradniki in pedagoški delavci izpolnili v natančno 196 sekundah, saj je bil U Ja nenavadno učljiva oseba. V 250. sekundi po rojstvu je zapustil ozračje Fer Šterkrja in v zaprti kapsuli z neverjetno hitrostjo že potoval proti Zemlji. Po pristanku na enemu najlepših koščkov zemeljske oble se je kmalu pokazalo, iz kakšnega testa je U Ja. Pojavil se je od nikoder, začel s kariero glasbenika, ki jo je kmalu začinil s tako izjemnimi performansi, kot je igranje violine za vratom. Slovel pa ni le kot glasbenik, saj se je ljudem, morda še bolj kot z glasbo, v spomin vtisnil s svojim nenavadnim, izjemnim in edinstvenim načinom govorjenja, ki mu je botrovalo dejstvo, da svojega porekla ni mogel popolnoma izbrisati iz spomina. »Uja, fletna stvarca, dobr sm tole ugovedu,« se je noč in dan vsipalo iz njegovih ust, besede pa so ljudje pobirali kot suho zlato. Ni bilo dolgo, ko se je v deželi razširil nenavaden kult, vedno več ljudi je govorilo na njegov način in o njem so se pisale pesmi ter zlagale popevke. Poleg glasbene nadarjenosti je v sebi nosil še marsikaj: bil je izvedenec za sestavljanje računalnikov in elektroniko (posebno rad se je ukvarjal z ojačevalci in multi kitarskimi efekti), kar glede na njegovo poreklo ni bilo prav nič nenavadno. Največji užitek pa mu je pomenila njegova služba (ob obilici drugih stvari, s katerimi se je ubadal, je bila ta pravzaprav bolj postranska, tudi po količini zaslužka). Bil je presrečen, ko je lahko z raznimi vrtnarskimi strojčki urejal okolico Hidroelektrarne Moste. V delo pa je vedno položil še delček svoje duše, in sicer z majhnimi popravki, ki jih je izvajal ročno, brez pomoči strojev. U Ja je tako v miru in sreči preživljal svoje dni. Ljudje so ga ljubili in on je ljubil njih. Pozabil je na svojo nalogo in na zlo dejanje, ki bi ga moral izvršiti. Ostala sta samo on in glasba, ostala sta mojster in njegova sreča. Uja! August 05 Komad o elektrarniDeževalo je cel teden Na fajrond zdaj si odpočije Ref.: Je fenderca al stratocaster Namene le zlobni Pavel križa Ref. Bojan, ki kot turist rad zgleda Še en teden in bo konec vsega Ref. 2x July 16 kratko (no, ja) poročilo o morjuK smo šli ke, smo se Reke napil do sitga. Pol je blo fajhtn. Jedl smo župo in bil je večer, prvi dan. S seboj smo mel tud eno veliko rastlinco, k je tekom počitnc ratala vsa rdeča in mehurjasta. Za razliko od mene, k ne maram preveč samo vode, ona od zdej naprej ne mara še sonca. Smučal smo na vod. Nekateri so talenti. Drugi mejčkn mn, tazadni pa sploh ne. Mel smo fajn sosede. Bli so Gorenjci in to v pravem pomenu besede: Bohinc, Jamnčan pa še ene par zravn. K smo to vidl smo rekl: "Tu je dobru!", pol k so nam pa še skos pijačo ponujal, smo pa rekl: "Super je!" In od tega morja naprej mi stoječe vode samo še tonf imenujemo. Naključna srečanja so ponavad najbolša. Tokrat je za to poskrbel prof. Podlipnik, ki nas je izdatno pogostu - s perom, to je treba zapisat! - mi smo mu hotl vrnit s travarco, kar je pa revež narobe zastopu in je kr zašvicov zravn. Nesporazum je pol pogladu s precej litri bencina, k jih je pokuru njegov dvotaktni 75-konjski mercury, pritrjen na čolnu begunjske izdelave, ki je za sabo šlepov eno šerpo (?), nosečo rešilni jopič. Mi smo se mu za vse lepo, kar nam je kot vzornim učencem ponudil, tud primerno oddolžil. V tonfu smo se špilal odbojćico-djevojćico pa petelinčka. Odveč je poudarjati, da sem se sam kot ljubitelj vode izredno izkazal. V hrvaških gostinsko-trgovinskih obratih smo krepil svoje znanje tujih jezikov - enkrat so nas imel clo za Angleže, čeprov smo zaradi obilice vrečk zgledal bl Čehi. Po drug stran je blo to, da smo prjavl dva šotora namesto štirih, čista gorenjska odločitev. Na večer je blo tud veselo - zarad petja pesmi, ki so izražale slovenski nacionalni ponos, smo pršli tud v konflikt z ustaškimi varnostniki. Jebo jih Ante. Povratek je zgledov preveč tekoče, da bi se lahko uspešno končal. Kljub zagotavljanju, da smo brez zamude in da bodo uredil, da nas bo vlak za Jesenice počakov, smo ga falil za natančno eno minuto. Častna ajzenponarska. Maščval smo se tko, da smo sred perona ukradl štrom in si nafilal baterije, prklopil musko in odigral nekej izjemno zanimivih partij taroka, ki so popolnoma prevetrile stanje na listku. Ko smo se končn zbasal na vlak, je za desert eden od naših padajočih ruzakov skorej ubil eno napucano fino praßico, za kar nam je blo zagroženo s tožbo. Do izstopne postaje smo ji nato dajal vedt, da ljubiteljev prekladanja po sodiščih mi ne maramo. In taku se je naš dopust zakluču. Blo je fajn, blo nas je šest, in še bomo šli. July 02 Teden na bicikluNaštelov sm se na ta redk zrk: čez Rote na Dovje, Jerebikovc, Dobrča, čez Završnco na Ljubelj v Tržič (+1 poskus, k se je končou z dežjem pa woooo-hoooo piknikom) Ja, učash me mal bolijo noge, sam kurc. Stvari ponavad itak niso take, k bi na pru pogled mogle bit - in zakva bi ble POČITNICE izjema? Če še kr ni vode v bazenu, bomo pomoje fuzbal začel not špilat, alpa hokej, nismo se še odločil. To lahko počas začne clo vplivat na moje simpatije do elektrarne! Am, ja ja, fletna zadevca je pol že res mal resna. Sam še useglih: Naj se hidroelektrarna zalaufa, naj zgradijo HE Moste tri ... :) |
|
||||||||||||||||||||||||||
|
|