Ne veš, koliko je morij na svetu
brez rib.
Ne veš, koliko sob je na svetu
brez luči.

In v morjih ni čolnov in kitov
in so sobe brez oken in vrat.
So polne krvavih mečev in ščitov
in ob morju cveti bodeči osat.

Na dnu potopljena so trupla pobita
in ker ni rib, da bi žrle meso,
od kosti odstopi sleherna kita
in se stopi v dolgi igri s soljo.

Morje hlapi, ko nanj sonce sije
in telesa stopljena gredô v nebo
in vsakič, ko dež zemljo oblije,
na njej leži nekogaršnje telo.

Čeprav milijonkrat v nalivih telo
iz morja pride nazaj na zemljó,
nikdar tja, kjer našlo je smrt,
v sobo, ki ji zunanji svet je zaprt.

---

Včasih, ko zamrejo verzi v meni,
zazrem se ven v tiho noč brez dna
in iščem v nemirni nemi temi
gorivo bitju tega mojega srca.

Je to luna, ki vstaja za goró?
Ni to luna, ki za gôro vstaja,
le obraz nek prišel na moje je nebo
in glej, zdaj že zame spet zahaja.

Berem zvezde in vse lune spet
in nasmeh mali mi ne gre iz lic,
saj vem, da v teku vseh teh let
s sveta vsemu skup navzlic
    sleherna, ko čas na vrsto pride,
    točno prav na svojem mestu vzide.

---

Zunaj pleše dež namesto utrinkov.
Za oblaki zvezde svetijo nocoj.
Vlak tiho čez črno gre ravnino.
Škrati gozda se borijo med seboj.

Zabadajo si v telesa mokra kopja
in divja med njimi trop lisic.
Žro naglo strašne gozdne škrate.
Zjutraj slišiš zadnji smrtni klic.

Nekoč lisicam zmanjka škratov
in ob poti, kjer gredo ljudje
zažro se v koga, s peno na zobeh.
Tako nam počasi zmanjka bratov
in um zla steklina nam razje.
Sploh ni več utrinkov v nočeh.