Smo bili Nastja in Tereza pa Tomaž in jaz, Matjaž; in smo sedeli, no, nekateri napol ležali, na kavču v stanovanju od Nastjine mami in gledali filme, ki jih je bila posnela Tereza, no, pravzaprav smo gledali filma, ker bi filme gledali samo v primeru, da bi pogledali tri ali več, ker pa so bili mnogi od njih sinhronizirani v različne jezike indo- in neindoevropskega značaja, ki jih nihče od nas ne ume govoriti, se pač nismo pretirano trudili z njih gledanjem in smo na koncu obtičali pri številki dva.

Tako smo sedeli, in smo bili na vso moč spodobni s svojim načinom sedenja, zakaj nihče ni tiščal svojih nog komu drugemu v naročje, kot bi bila praksa pri katerem od ljudi, ki jih imam priložnost poznati, pa ne da bi takšno ravnanje imel za nekaj nemoralnega, nikakor ne, to je pač človeška lastnost, nekateri imajo liberalnejše misli o polaganju svojih nog na noge svojih prijateljev in znancev, kar pa jih niti najmanj ne kompromitira pred ostalim delom človeštva, kaj šele pred Bogom ali bogom, kakorkoli pač že hočete.

Nekako takole sem razmišljal med tistima dvema filmoma, od katerih je bil eden, če vas že slučajno zanima, vendar v to rahlo dvomim, popolnoma pošten in greha vreden, če se izrazim v žargonu jebačev izpred kake polovice stoletja, drugi pa je bil, če se izrazim v sodobnem jeziku, kar bo za poznejše bralce, ki bodo sledili tem vrsticam čez kako polovico stoletja, prav zagotovo in nedvomno svojevrstno pričevanje o lingvističnem stadiju razvoja slovenščine v začetnem delu 21. stoletja, označljiv z besedami, bolje rečeno besedno zvezo: »To si pa nor, čisto nor!«

Kljub vsem pomislekom je bil ogled prvega filma pravzaprav nadvse prijeten, posebno zaradi do neke mere komične note, ki jo je v sebi nosilo Nastjino in Terezino kričanje in pokrivanje teles z blazinicami, ki so bile, mimogrede, v izobilju razsute po modrem kavču, ob slehernem močnejšem zvoku, ki se je razlegel iz zvočniškega sistema, in so ga po večini spremljali domala brutalni prizori na ekranu. Precej zabavno je bilo tudi posledično zdrznjenje moškega dela občinstva, ki je sledilo zgornjim performansom deklet.

Ampak, a je vse to res tisto, kar sem hotel povedati?

Ne.

Niti in tudi nikakor ne.

Zgodba o trpljenju, o neskončni bolečini, ki nas ni navduševala, saj nismo sprevrženi.

Zgodba, ki je resnična toliko, kolikor verjameš.

In ko je odbila ura že precej po polnoči, so nad našimi glavami zaplesale sence. Pojava nikakor ni bilo moč razložiti z vihranjem zavese pred snopom svetlobe, prihajajoče iz ulične svetilke ob vhodu v postajo Pimlico, več ali manj iz razloga, da takšna ulična svetilka sploh ne obstaja. Pri srcu me je stisnilo in kradoma sem se ozrl po ostalih. Ničesar niso opazili. Kar ne vidiš, v kar ne verjameš, te ne more doleteti, sem si mislil. V sobi sem bil tedaj edini ranljiv. Neskončno bi bilo nepošteno tlačiti še druge v to. Zato sem požrl slino in molčal.

Neverjetno prav mi je prišel zato kasneje predlog, noseč v sebi nezapostavljivo željo po kebabu; iracionalna vožnja na relaciji Praga – London kot Odrešenica pred nedoumljivo silo Zlega, ki je tedaj z nevidnimi kremplji grabila moj ovratnik, kar sem skrival pred ostalimi. So tudi oni kaj čutili in obenem prikrivali svoja občutenja?

Med vožnjo me strah ni minil, morda bi lahko rekel, da se je v meni še stopnjeval in dosegel vrhunec prav v trenutku, ko se je avto stresel in začel padati, slišati je bilo samo še rohnenje motorja v praznem teku, ko se je Nastja obupno trudila pregnati to, kar je izgledalo kot mora. Ni bilo dvoma, izgubili smo stik s tlemi in med vsesplošno kričanje se mi je kot klin zabijala misel z edino življenja oprijemljivo željo: pasti kmalu in pasti na mehko.

Zadeli smo ob nekaj prožnega. Sunek je bil resda hud in ne vem, kako ga je preneslo podvozje avtomobila, vendar sem čutil, da še živimo. Obrnil sem glavo in ujel v svoj pogled Tomaževe oči. Bile so bele, prečudno bele, in videl sem obraz Nastjin v ozkem pasu, ki ga je nudilo vzvratno ogledalo, in tudi njene oči so bile bele. Tereze nisem videl, zakaj sedela je pred mano, a vedel sem, kakšne so njene oči, takšne kot moje, takšne kot vseh štirih, oči kot morska pena, ki se bo razbila vsak hip na skalah, se razletela v nepovrat.

Prečudna pesem je napolnila moji ušesi, mislil sem, da je hrumenje našega motorja, a kmalu so se sinapse sklenile drugače, ustvarile drugačno asociacijo, povezano s filmom tega večera.

Teksaški pokol z motorko.

Naenkrat je usekalo po sredi strehe in zaslišal se je dobro prepoznavni zvok kovine, ki jo razrezujejo. Sesulo se je lepljeno steklo in podobo lune razcepilo v fantastičen prizor. Kot v počasnem posnetku se je polovica avta z Nastjo in Tomažem ločila od tiste, v kateri sva eden za drugim sedela Tereza in jaz. Ne bom pozabil tistih pogledov, belih, ožarjenih z rdečim, ki so se zdeli večni, zaklenjeni v čas udarca polovic avtomobila ob trdna tla.

Medtem pa sem prepoznal obliko, ki je žarela daleč od nas, osvetljena od zadaj.

Bilo je vreteno za kebab.

Vsi smo vedeli, kaj nas čaka in videli smo drug drugega, kako nam postava z ukradenim obrazom poreže okončine, drugo za drugo, in morda iz nas sestavi Tom-Nas-Ter-Mata.

Biti naloženi drug na drugega, prebodeni z ostjo, nato prodani za 3€ porcija, to je bila naša usoda.

Pa ne samo naša.

Tudi tvoja bo.

Ideja o substituciji imen je zrasla na zewnku kolege SeLoTeJp-a. Verinajs, aj lajk!