Postaviš se v vrsto pred blagajno, ki se mirno, počasi, a tekoče, pomika proti izpolnitvi tvojega zastavljenega cilja. A joj! Ravno, ko imaš biti na vrsti, se vse skupaj razvleče v sivkasto (pa ne spričo uporabe ajdove moke), nedoločljivo in slabo gnetljivo testo časa.

»1002 tolarja. Še kaj? Pika mogoče?« je vse, kar ti odzvanja v glavi. Čas je relativen, Einstein je imel prav, relativnost nikakor ni nekaj nerazumljivega – taki fragmentarni stavki se kot puščice zajedajo v tvoje možgane.

»O, sam mau, bom koj poiskava,« odvrne starejša gospa pred teboj. Traja, traja in traja. V tebi vre:

JEB*MO MMATER! KVA JI BO TISTA KU*ČEVA PIKA!

V duši iščeš nož, s katero bi zabodel PROKLETO MULTIPLEKS SKLEROZNO MAMO pred teboj.

»O, ni prjela,« izdavi trgovka. »Bom še enkrat.«

A SM PRŠU SM NA URO GLEDAT! TOK CAJTA SM KLE DA BI LAHKO VMES ŽE TRIKRAT DIPLOMIROV!

Usta pa so zaprta, iz njih se izvije komaj kakšen izdih.

Slednjič terminal izpljune listek. Mama se seveda ne umakne, ko ga podpisuje.

In ko prideš na vrsto, plačaš in se napotiš skozi vrata, je dan spet lep. A misli niso takšne, sučejo se namreč okrog prisotnosti zle sile na tem svetu in o teoriji, da se je udejanjila ravno v prijazni in ljubki pikapolonici, ki bode v oči iz brezhibno zloščene modrozelene površine kartice, ki prinaša 3% popust, kartice z neštevno mnogo ugodnostmi, po imenu Mercator Pika.