Matija's profileEdmundPhotosBlogListsMore Tools Help

Blog


    13 August

    Veje

    Ne veš, koliko je morij na svetu
    brez rib.
    Ne veš, koliko sob je na svetu
    brez luči.

    In v morjih ni čolnov in kitov
    in so sobe brez oken in vrat.
    So polne krvavih mečev in ščitov
    in ob morju cveti bodeči osat.

    Na dnu potopljena so trupla pobita
    in ker ni rib, da bi žrle meso,
    od kosti odstopi sleherna kita
    in se stopi v dolgi igri s soljo.

    Morje hlapi, ko nanj sonce sije
    in telesa stopljena gredô v nebo
    in vsakič, ko dež zemljo oblije,
    na njej leži nekogaršnje telo.

    Čeprav milijonkrat v nalivih telo
    iz morja pride nazaj na zemljó,
    nikdar tja, kjer našlo je smrt,
    v sobo, ki ji zunanji svet je zaprt.



    Včasih, ko zamrejo verzi v meni,
    zazrem se ven v tiho noč brez dna
    in iščem v nemirni nemi temi
    gorivo bitju tega mojega srca.

    Je to luna, ki vstaja za goró?
    Ni to luna, ki za gôro vstaja,
    le obraz nek prišel na moje je nebo
    in glej, zdaj že zame spet zahaja.

    Berem zvezde in vse lune spet
    in nasmeh mali mi ne gre iz lic,
    saj vem, da v teku vseh teh let
    s sveta vsemu skup navzlic
        sleherna, ko čas na vrsto pride,
        točno prav na svojem mestu vzide.



    Zunaj pleše dež namesto utrinkov.
    Za oblaki zvezde svetijo nocoj.
    Vlak tiho čez črno gre ravnino.
    Škrati gozda se borijo med seboj.

    Zabadajo si v telesa mokra kopja
    in divja med njimi trop lisic.
    Žro naglo strašne gozdne škrate.
    Zjutraj slišiš zadnji smrtni klic.

    Nekoč lisicam zmanjka škratov
    in ob poti, kjer gredo ljudje
    zažro se v koga, s peno na zobeh.
    Tako nam počasi zmanjka bratov
    in um zla steklina nam razje.
    Sploh ni več utrinkov v nočeh.