09 June
Ozri ponoči kdaj se v dela vraga.
Pišejo ti pismo, ki moral bi ga jaz.
V njih besedah sivih zlepljen čas
o meni in o tebi zgodbo pravi, draga.
Zdaj je maj in za menoj gre glas
zvečer po poljih zasejanih. Sraga
potu mrzlega mi s čela kane, ko omaga
dan. In skoz mrak žgoč začutim mraz.
Bežim. Odmev grozljiv ne gre iz ušes.
Zvezde že sijo na nebu. Tih ples
listov v nočnem vetru. Morda venomer
na polju jaz ostanem. In kdaj zvečer
morda bom mrko pismo drugim odposlal.
Saj pisati tebi pač nikdar nisem znal.