Napredno življenje v današnjem času
zdi se čisto navadna utvara.
Kajti današnji čas ne zahteva napredka.
Važno: imeti denar, ostalo ni važno.
Pa vseeno kdaj najdeš napredek.
Zaščite pred ponarejanjem so dandanes
iz tedna v teden vse bolj čudovite.

... But a waking dream of life and light
Hath left me broken-hearted.

Bilo je sladko in lepo, čeprav včasih mrzlo in mokro. Letošnje zime se je vse le še okrepilo, saj sem se bil tam nekje decembra, če se še prav spominjam, dokončno zaljubil. Ne v kako dekle, ne. O tem kdaj drugič. Zaljubil sem se namreč v sneg.

Ni bilo vselej lahko riti po njem, ki se je prediral, zakaj stopala so se pogosto ustavila šele kakega pol metra v globini bele odeje, in otovorjenemu s težkimi smučmi se mi je bilo za vsak korak posebej kdaj zares težko izkopavati iz njegovega objema. A ko se je pot položila in sem si snel nahrbtnik in zapel čevlje ter jih počasi, s posebnim užitkom, porinil med plastične kremplje okove, sem na prejšnje napore pozabil. Nežno sem nato rezal njegovo vrhnjo plast, zgodaj pozimi sem, še neuk, globoko ril po nedotaknjenem pršiču. Tedaj sem ga ljubil. Zdaj pa, ko se je zrak ogrel in cvetovi neugnano brste na drevju, zdaj, prav od danes, so čustva malo drugačna. Pregnil je že, ne drži me več na sebi, sploh pa je popolnoma napoti na cestah pod Golico, ko jih želim prevoziti s kolesom. Prav zaradi njega sem skoraj umiral danes, malo pod bremenom in malo od jeze, ko sem nekaj kilometrov porival in prenašal kolo v gozdovih nad Jesenicami.

Nisem si mislil, da se ga je toliko obdržalo; pravzaprav sem kriv sam, ker bi moral predvidevati velike množine snega v redko osončeni dolini.

Jutri pa se spet odpravljam smučat. In včerajšnjim dogodkom navkljub vem, da si bom znova zaželel, da bi bil sneg še vsepovsod in ga ne bi bilo treba iskati visoko v gorah. Na včerajšnje muke bom pozabil. Naj ostane, kjer hoče, čim dalj, da bo spominjal na zimo in dajal upanje na novo, še bolj sneženo.

1. Za branje. Ta način je karseda priporočljiv.
2. Za pisanje; način, ki je še bolj priporočljiv od zgornjega, če privzamemo, da je to sploh mogoče.
3. Za gledanje. Uporabno za nepismene.
4. Kot toaletni papir. Potrebna je natisnjena oblika.
5. Za sledenje osebam, do katerih čutiš naklonjenost.
6. Za boljše spoznavanje zgornjih oseb.
7. Za zgražanje nad omejenostjo oseb, ki jih ne preneseš.
8. Kot priročna beležka, če notepad ne dela.
9. Za osrečevanje pristašev načela v delih svojih živel sam boš večno.
10. Kot peskovnik za novodobne Prešerne.
11. Kot zasebna Wikipedija.
12. Za poziranje.
13. Za lovljenje nepripravljenih pripadnikov nasprotnega spola.
14. Kot kahlica za žolč.
15. Kot veliki beli telefon, oziroma bruhalnik.
16. Kot konstruktivistična kibla k kreativnim kracarijam kao Kosovelov.
17. Kot zbirka malih oglasov. Precej neuporabno, sicer.
18. Za sredstvo navezovanja mednarodnih poznanstev.
19. Kot hišica za mačke.
20. Kot sredstvo za preskušanje tipkovnice. ČŠŽčšž.
21. Za osmislevanje lastnega MSN Spacea.
22. Kot rešilna bilka, če je črnilnik prazen.
23. Za lejtemekomamnajhudejšebulerjejestsmmetalkadrugtednbomreprkačez14dniparokerca približno 14 letne punčke.
24. Za 20+ psevdoljubitelje zgornjih punčk. (Zakaj psevdo? -V resnici jih ne marajo preveč, ampak v sili hudič muhe žre, se reče.)
    
25. Za prikaz, da je 5²=25, ker je 5*5=25.
26. Za objavljanje siddhartoidnih besedil siddhartoidnih pesmic:
    
    kdor me vidi,
    okrog vratu je bel
    pena teče mu čez zobe
    danes je dan za stekle ljudi
    glej, tamifluja v deželi že dolgo več ni
    ostaja steklina, dones prasico prtegnu bom k svina
27. Kot tabelca za tarok.
    Franci | Janez | Joža
    ----------------------------
    o        |          |
    ----------------------------
    30      | 10      | -5
    20      | 50      | -15
    60      |          |
28. Za pisanje absurdov. Pričujoče?
29. n * Rnd(1, 28)
30. Če bi pisalo (1, 29), bi prišlo do rekurzije. Madona je fletn. Aja, ta razlog ne šteje.

Prej sva bila že v Planici in Ratečah, kjer nama ni bilo dano ilegalno prestopiti meje (pozabil sem osebno, oziroma sploh nisem mislil nanjo), saj ceste mimo mejnega prehoda, ki naj bi tam morala biti, ni bilo. Potem sva v zameno po Ratečah neuspešno iskala Koprivca, ki trenutno ni bil dosegljiv. Analogija med zakotnimi predeli Slovenije je nato v Zelencih kar bodla v oči.
Jasna.
Prejšnji heci so prerasli v resničnost: "P*zda, sam jest bi šu pa kr gor."
"Men je useen, zdej si me že tok zrajcov, da nam nč reku."
"A greva? Obrneva se še zmer lahko."
"Greva!"
Oranžni majici sta zasijali v vsej svoji lepoti. In zagrizla sva proti prvi serpentini.
Pri tretji naju je pozdravil Kristus na križu. Pod Rusko kapelico sva se ob točenju vode pošteno namočila. Za ovinkom se je ponovila zgodba iz Zelencev. Nasprotja se tod očitno ne privlačijo.
Kmalu so se začeli ornk klanci. Prvi počitki, čas je bil, da si začnem potiho prepevati. Jz ne verjamem v telo, mi že cel teden poskakuje med ušesoma. Neverjetno, ampak pomaga.
Malo pod Erjavčevo se je mimo pripeljal clio, ki se je čez nekaj metrov ustavil in z belimi lučmi zapeljal nazaj do naju. Bil je Mirko, ki me je primerjal z Armstrongom, samo zaradi majice. Po tem komplimentu bi najbrž tudi brez nog prišel na vrh.
Začela sva voziti v kanalu. Tablice serpentin so se videle le še včasih, cestarji pa so pri urejanju ceste uporabljali tudi motorke. U, ja, to tko dela, bi rekel Vojc. Tukaj so jih zagotovo na taredk zrk naštelal. Na zadnjem ovinku sva osupnila. Če snega ob cesti ni bilo vsaj pet metrov, ga ni bilo nič. Nekaj ga je bilo tudi na cesti. S specialko bi tukaj odpovedala. Letos bomo še smučali, sva pomislila, ko sva se vštric pripeljala na vrh prelaza.
Že ves čas sem po malem klel zaradi odsotnosti digitalca, na vrhu pa je jeza prerasla v finale. Dobro, da mi je spust ohladil kri. Če bi bil daljši, bi postal podoben Milenki, saj bi se najbrž moral posloviti od kakega členka.
V Kranjski Gori je bilo spet kar prijetno toplo, še posebno ob pici. Tudi potovanje navzdol ob Savi je povzročilo nemalo potenja. Rabič nama je za povrh v Mojstrani prijazno ponudil kokakolo in debato. Hvala!
Nato je bilo treba še mimo najlepše jeseniške zgradbe, potem pa se je zame epopeja že počasi zaključila. 113 km, Willdo pa po moji oceni kakih 130. Imel je še torbe, svaka čast. Pa še hlače za spust mi je posodil.