Začelo se je že, ko je pomenljivo gledajoči Alah s stisnjeno pestjo udaril po kupčku kart, ki ga je Jahve držal v rokah. Ta je moral nato razdeliti vsakomur izmed igralcev – med njimi sta bila poleg prej omenjenih še Buda in Šiva – po 12 kart naenkrat. Ko je delil zadnje, ki jih je sicer zahteval Buda, se je Jahve, kot se reče, zatalal in si s tem prislužil sedemdeset negativnih točk. Alah jih je s posebnim, skorajda otroškim veseljem zapisal pod Jahvejevo ime, nato pa je slednji s kretnjami, ki so izžarevale dobršno mero jeze, ponovno pričel deliti karte. Tokrat mu je uspelo brez napak.

Prvi krog. Padel je pikov platelc in Buda je nanj nonšalantno vrgel taroka. Ker je bil to prvi štih, se je to trojici ostalih igralcev zdelo rahlo čudno, še posebej Jahveju, ki med svojimi kartami ni imel nobenega pika.

Nekje pri petem štihu je Alah prišel ven s pikovim fantom. Buda je enako nonšalantno kot prej vrgel karto. Malce se je zasukala in umirila. V oči je bodla pikova dama.

»Renooooooons!« sta v en glas zaklicala Šiva in Jahve.

»Minus 70,« se je pridružil še Alah.

»Zmotil sem se,« je opravičujoče zamrmral Buda. »Oprostite.«

Alah ga je preiskujoče pogledal.

»Zmotil, ja. Na obrazu ti vidim, da se mi lažeš. In lažniki se bodo cvrli v peklu, bom čez nekaj tisoč let zaupal Mohamedu prek angela!«

»Alah, stari, ne mi s takimi. Mi smo enakopravna skupnost. Bogovi, remember?« je miroljubno nadaljeval Buda.

»Če igramo za den … za mesto vrhovnega Boga, pa res ne bi smel goljufati, Buda!« se je vmešal še Šiva.

»Odpuščajte svojim sovražnikom, bom dejal skozi usta svojega sinu, ko se bom okoli leta nič po svojem štetju preobrazil v krščanskega Boga.« je pomirjujoče pripomnil Jahve.

»Svojega sinu?« se je zakrohotal Alah. »Vsi vemo, da si, Jahve, že nekaj eonov impotenten!«

Šiva in Buda sta se v en glas zarežala, Jahve pa si je zamrmral v brado nekaj o nevzgojenih bogovih.

»Kaj zdaj?« je čez nekaj dolgih trenutkov vprašal Buda.

»Ja, minus 70 Budi, pa bo.«

»Zmotil sem se, ti rečem.«

»Pravila so pravila. Ne bom si delal novega planeta samo zato, ker bom zaradi tebe izgubil pri taroku!«

»Kdo pa je naredil tega, a? Ti želja po moči ne da spati, right?«

»Saj ni važno, kdo ga je! Nekdo od nas ga mora dobiti, ostali pa naj gredo in si poiščejo nove ali pa naj si jih naredijo!

»Mir, mir, otroci moji!«

»Tebi nisem nič, najmanj pa otrok!«

»To je bilo seveda alegorično, Alah!«

»A bo kaj s tistim minusom, da gremo naprej! Buda, ti mešaš!«

»Ne boste mi pisali minus sedemdeset pik samo zato, ker sem se zmotil!«

»Mi smo bogovi in mi se ne motimo!«

»Buda se potemtakem že!«

»On je tako ali tako človeške narave!«

Sicer tako mirni Buda je v tem trenutku podivjal. Njegov blaženi, zamaknjeni izraz na obrazu so zamenjale kapljice sline, sršeče iz ustnih kotičkov. Vstal je iz lotosovega položaja in prevrnil mizo, na kateri so ležale karte.

In odšel je iz gaja, ki je bil odtlej na veke imenovan Tarokov gaj.

Gaj so drug za drugim do konca razbesnjeni zapustili še drugi trije bogovi. Vsak se je podal na svojo četrtino nebes, odkoder so jezni na drug drugega vladali tistim, ki so jih na planjavah Zemlje hoteli poslušati. Nikogaršnje ozemlje med njihovimi četrtinami so sčasoma zasedli drugi, manj pomembni bogovi.

V afektu razmetane karte za tarok pa so vsenaokrog nosili nebeški vetrovi.

jaz ne morem več naštrikan živet
jaz bi hodu svobodn
jaz bi hotu tebe met

sam ti ne rabš več ostalih stvari
sam še 2-bromopropan in mačkove kosti

mislm da sm vidu še ogromn epruvet
a podvomu sm vase
nehal trest mi je kosti
zdej počivam v omari
In si zidam gradove
v njih srečo lovim

 

ker ne verjamem v vounó
rd bi te vidu v srce
jz ne vrjamm v vounó

rd bi te vidu v srce

 

k dab vidu svojo dramo naprej
iz nje sm brisov žalost
in dodajov svoj portret
k vsaki duši k me gleda v oči
moj pogled s pulovrja naravnost dol zleti
predn svoj obraz v praln prašek potopim
prašk iz stroja
predn v njem se skorj utopim
rad bi videl, da gospod gre z mano
skupej bova vidla
koko se v prašku raztopim.

 

Ker ne verjamem v vounó

rd bi te vidu v srce

Prekleti omrežni kabel, ki sem ga bil nedavno priklopil v svoje srce, je slednje pričel navdajati s čudnimi občutki. Je bil za to kriv pokvarjeni kabelski modem izraelskega proizvajalca? Ne, Židje kljub vsemu ne morejo biti vsega krivi. Kakorkoli, sedaj vem, da vase ne bi smel namestiti ekvivalenta vsesplošno priljubljenega kramljalnega programa MSN. Na veke vekov boš molčal, bi bil tedaj davno na gori Sinaj moral dejati Gospod. So morda res navsezadnje vsega krivi Židje? Ne, kriv je vsakdo sam ...

Neobremenjen bi si moral zdajle, vem, strgati tisti kabel iz srca, ga priklopiti na 230 voltov izmenične omrežne napetosti in v upanju, da sem skuril vsaj majčken delček Interneta, steči na plano in se stuširati pod gostim, a razpršenim curkom dežnih kapljic. Steči bi moral nato vkreber, vrh hriba za vasjo, pa prek enega, in še drugega, over the hills and far away, tudi ko bi se mi srce upehalo in ne bi moglo več poganjati krvi po žilah.

In tam nekje daleč v divjini, stran od razpenjega svetovnega oceana, skrit v enem njegovih mirnih zalivov, bi moral na košček papirja nekaj napisati, kajti papir prenese vse, pravijo. In če bi se priznanje v curkih dežja, zlivajočih se v doline po strmih gorskih potočkih, stopilo, bi bil še vedno miren, saj bi vedel, da bo nek njegov najmanjši delec, morda papirja, morda črnila, morda česa tretjega, priteklo v moja in še nekoga usta.

Nato bi se lahko vrnil v mirno zavetje sobe, in si mirne duše vstavil kabel nazaj v srce. Naj se priklopim, naj dokončno znorim. Kar. Saj ne bo nihče vedel, sam še najmanj.