Matija's profileEdmundPhotosBlogListsMore  |  Tools Help |
|
26 February Emoti med nami"Hodijo med nami in ponujajo si smrt ..." - prosto po Niet, Sam Staram se, kar je pač neizogibno. A neizogibno je tudi, da stvari, ki so se mi še malo časa nazaj zdele popolnoma nerazumljive, pričenjajo dobivati svoj smisel. (Je morda to znak, da postajam odrasel?) Med svojim odraščanjem je moja generacija doživela marsikaj, kar se je našim staršem in drugim ljudem zdelo nadvse nenavadno, nemara celo bizarno. Mi pa si s tem nismo belili glave, kajti za nas je bilo to nekaj popolnoma običajnega, "navadn", kot bi rekli sami. Zase zares lahko rečem, da ni bilo veliko dogodkov na svetu, ki bi me vrgli iz tira. Vsi vemo, da obstaja nešteto subkultur, ki jih, glede na osebno prepričanje posameznika, uvrščamo na nekakšne ravni, pri čemer je najbolj merodajno, v kakšni meri simpatiziramo z njimi. Uja folk, na drugi strani pa kompletni idioti, in še nešteto vmesnih predalčkov. V naših mislih je svet kot pestra, prepolna gredica. Vendar na njej kljub temu obstaja nek, popolnoma samosvoj red. Obstoj nobene od omenjenih nas ne preseneča; čeprav katere morda ne prenesemo, so kljub temu del sveta, katerega smo soustvarjali. Na moji miselni gredici pa v tem času vzcveta (ja, pomlad se res že bliža ...) plevel, emotovski plevel. Ne, ne, ničesar ne zatira, ne omejuje nikakršnega delovanja duha. Povzroča le čudno stanje zavesti, katerega, mislim, nisem imel prilike zaznati še nikdar v življenju. Čas me prehiteva. In kar je morda še bolj nenavadno: če dobro pomislim, mi za to niti ni žal. |
|
|
