Gradé v glavi duhovi tisočeri
mi iz divjih misli veličasten grad.
Soban njêga níhče ne premeri
in globok kleti je grajske hlad.

Za njim sonce níkdar ne zaide.
Je sveti tempelj stotini bogov.
Skriva runo zlato iz Kolhide
in obrašča neštevno ga gozdov.

Že veke med vejami se klati
bèsen trop razúzdanih Medej.
Hlepe po prekleti volni zlati
in po gozdu kar iščejo naprej.

30/9/2009


Izgubljeni časi so umrli.
Na jesen se cvetje posuši.
Oblaki rdeči so nebo zaprli
in še bog tam zgoraj zaječi.

Grem tja, kjer le telesa lena
prav zložno to zemljó gnoje.
In tam dva križa mi lesena
v telo in dušo oni zasade.

Vse manj gre v uho ječanje,
ki z neba ga nosi vetra piš;
rdeči oblaki zde se lepe sanje
in jaz sam svoj postajam križ.

19/10/2009